Omemba: Jasna Blažič

»Zaprta vrata novega tisočletja! Se zavedate, za kako usodno temo gre?«

»Naše oči že dolgo niso več zrcala in ne zrcalijo resnične zunanjosti, ampak navidezno.«

»Tole bi muoral potegnit elektrika, pa iz doline bi muoral po grapi nardit cista, da bi blu bliži u dalina. Drgač ba tole vse umrlu«

»Če ne bada nardil ciste, bada te hiše čez desiet liet use zapuščene …«

»Že zdaj vam praum, da dreviesa tam ne bada rasla … pawsud pad traunikam je ilajca …«

»Vse poletje pel škržat je kot svat, a ostal je brez vsega, ko je burja v vas prišla.«

»Vsako jutro se zbudim, pogledam to svojo reko Dravo in tiste labode in sem srečen.«

»Živel okrog dvatisoč (rojen še med drugo svetovno), okušal dvajsetega stoletja govno, zapustil o tem nekaj rimanih zapisov.«

»Ni bil ne samozavesten, kar si je javnost mislila o njem, ne do kraja zaupljiv, kar smo verjeli ob najbolj intimnih srečanjih.«

»In mi je naprej pripovedovala o tistem kraju, kjer je bil njen izvor oziroma izvir. O dolinah med hribi, kjer pozimi sonce vzide šele malo pred poldnevom in zaide že ob dveh popoldne.«

»Tudi na tebi, o moje nebo, zvezda za zvezdo ugaša, vendar ne bliža se jutro svetlo, burja se ljuto oglaša.«